As it is, we owe her even more for her assemblage of a treasury of bawdy tales a cycle which is consciously modeled upon Boccaccio’s Decameron. Ko se v teh včasih krvavo tragičnih, včasih spet lahkotno zabavnih zgodbah vrstijo bridke in smešne usode, najhujša sprijenost in vznesena krepost, surova okrutnost in najbolj rahla čustva, največja banalnost in najbolj pretanjena poduhovljenost, nam Margareta, ta visoka gospa in ponižna kristjanka, žena, ki pozna mistično zamaknjenost, a se zna tudi prešerno smejati, riše svoj lastni portret in obenem najzvestejšo, najbolj tipično podobo šestnajstega stoletja, tega stoletja vseh skrajnosti.Įven had Marguerite de Navarre not written The Heptameron, the world of letters would be deeply indebted to her for her patronage of Rabelais and his genius novels about the giants Gargantua and Pantagruel. Margareta nam na pristen in prepričljiv način predstavi vse življenje svojega časa kaže nam različne družbene razrede: preproste ljudi, ki jih ima, visoka gospa, kar počez za prostake razuzdano in pogoltno duhovščino, od katere so ji zlasti frančiškani trn v peti plemiče in dvorjane, med katerimi najde najplemenitejše, pa tudi najnizkotnejše duše. Resnična pa so tudi prizorišča tega dogajanja, resnične so tudi šege in nravi te družbe. Omenili smo že, da je v njih mnogo resničnih dogodkov in resničnih oseb. Kaj pa je tisto, zaradi česar ostaja Heptameron še zmeraj zanimiv in mikaven? Če beremo zgodbe tako prostodušno, kot so bile napisane, nam vstane iz njih živa slika tedanjega časa in tedanjih ljudi.

Družbi svojega časa, ki je v marsikaterem oziru še precej neotesana, želi vcepiti smisel za bolj rahločutno moralo, v kateri naj bi se krščanske kreposti družile z ideali neoplatonizma. To, po čemer se Heptameron razločuje od večine prejšnjih podobnih zbirk, je namreč očitni namen avtorice, da bo z njim ne le zabavala, ampak tudi učila. Zgodbe same, tudi najbolj spotakljive, pa so Margareti predvsem iztočnica za razpravljanje in analize, v katerih se razodeva najgloblja pobuda njenega pisanja.

V njih najdemo odmeve srednjeveškega naturalizma, ki spominjajo na Rabelaisa in naznanjajo Molièra, pa tudi odmeve pretanjene viteške dvorljivosti. Glavna tema teh pripovedi je ljubezen v vseh različicah, od najbolj robate pohotne do požrtvovalne zakonske zvestobe in poduhovljenega odrekanja. Od Boccaccia pa si je izposodila samo zamisel za zunanji okvir zbirke: družbo desetih žlahtnih gospa in gospodov, ki morajo zaradi naravne nesreče čakati nekje v samotnem kraju in si sklenejo krajšati čas s pripovedovanjem zgodb.

Margareta Navarska (1492-1549 je dobro poznala delo svojega dvesto let starejšega vzornika Boccaccia in je želela sestaviti francosko različico Dekamerona, a jo je prehitela smrt in ni utegnila napisati sto, ampak samo dvainsedemdeset zgodb Claude Gruget jim je dal zato naslov Heptameron.

The heptameron marguerite de navarre